Starosvetnosti v mesecu juniju

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje vse hitreje menja svoj ritem in marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino ter smisel, počasi tone v pozabo. Kje naj bi se še spominjali posebnosti nekdanjih dni, če ne prav v zapisih stoletne pratike? Ne gre le za ohranjanje spomina na nekaj davno minulega — med starimi običaji je marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči.

Ljudske šege in navade so odsev čutenja našega človeka. V njih se razkriva želja po tem, da bi vsakdan dobil nekaj več topline, skrivnosti in prazničnosti. Tako kot skoraj ni pomembnega trenutka v človekovem življenju brez posebnih običajev, tudi menjavanje letnih časov ni ostalo brez pomena in obredov. Človek je v naravi vedno znova iskal znamenja in jim s šegami skušal dati poseben pomen.

Izbor zapisanih običajev ni ne znanstven ne popoln. Naj bo predvsem droben opomin na bogastvo pri nas še živih ali vsaj do nedavna ohranjenih navad, ki spremljajo letne čase in pomembne trenutke leta. Mnogi med njimi nosijo izrazito versko podobo, a pod to preobleko se pogosto skriva mnogo starejše, predkrščansko izročilo.

Iz slovenske stoletne pratike

JUNIJ — ROŽNIK

Ime meseca izvira iz stare rimske boginje Junone, žene vrhovnega rimskega boga Jupitra. Če je Jupiter predstavljal moč groma, bliska in nebeških pojavov ter poosebljal skrivnostno moško ustvarjalno silo, je bila Junona njegovo nasprotje — zaščitnica zakona, rodovitnosti in poroda.

Slovenska poimenovanja za junij so se skozi stoletja pogosto spreminjala. Martin iz Loke omenja »bobov cvet«, Primož Trubar uporablja izraz »rožencvet«, enako tudi Dalmatin. V protestantskem obdobju zasledimo še ime »prašnik«, povezano z opraševanjem, duhovnik Tomaž Gruden pa je zapisal tudi ime »velnik«. Dolgo je med ljudmi prevladovalo ime »režencvet«, ki so ga nekateri povezovali z ržjo, drugi pa z rožami in cvetjem.

Ime »rožnik«, ki ga uporabljamo danes, se je uveljavilo šele v novejšem času, najverjetneje na območju Celja. Prvi ga je konec 18. stoletja zapisal ponikvanski rojak in kalobski župnik M. Zagajšek. Dokončno pa se je ime utrdilo leta 1848, ko ga je v svojih Novicah uporabil dr. Bleiweiss.

VREMENSKI PREGOVORI

• Lepo in sončno vreme prvega dne napoveduje dobro letino.
• Če na svetega Medarda (8. 6.) dežuje, bo deževalo še štirideset dni.
• Dež na svetega Vida (15. 6.) ječmenu ne koristi.
• Če dežuje na svetega Ladislava (27. 6.), bo zemlja še dolgo mokra.

Dan v juniju raste vse do poletnega sončnega obrata, 21. junija. Takrat imamo najdaljši dan in najkrajšo noč — začetek poletja. Sonce stopi v znamenje raka in doseže svojo najvišjo pot na nebu.

LJUDSKE ŠEGE IN OBIČAJI — KRESOVANJE

Kresni čas je po starem izročilu veljal za obdobje, ko sonce doseže svojo največjo moč. Ker po kresu dnevi začnejo znova počasi izgubljati svetlobo, ni presenetljivo, da se je prav okoli tega časa ohranilo toliko starodavnih obredov.

Sonce je bilo od nekdaj razumljeno kot vir življenja, toplote in rodovitnosti. Od njegove moči je bila odvisna letina, zato ga je človek povzdignil skoraj v božanstvo. Ogenj, kres, je postal simbol njegove moči in osrednji del kresnih obredov.

Pri Slovencih je sončno božanstvo nosilo ime Kresnik. Danes ga poznamo predvsem iz starih bajk in pripovedi, kjer nastopa kot sončni junak, boreč se proti silam teme in zmaju. Krščanstvo je kasneje Kresnika nadomestilo z Janezom Krstnikom, katerega praznik obhajamo 24. junija. Tako se je kresni čas prepletel s šentjanževim in ivanjskim izročilom, čeprav so v običajih ostali številni starejši elementi.

Kresove so navadno prižigali na vzpetinah ali v bližini križpotij. Nekdaj je veljalo, da je treba ogenj zanetiti s kresilnim kamnom. Vaščani so skupaj zbirali dračje in les, pogosto pa je morala vsaka hiša prispevati svoj delež. Sredi visoke grmade je stal mlaj, okrašen z zelenjem.

Ko je kres zagorel, so ljudje okoli njega peli in plesali. Ko so plameni nekoliko upadli, so začeli preskakovati ogenj. To ni bila zgolj zabava — ogenj je imel očiščevalno moč. Verjeli so, da tistega, ki preskoči kres, varuje pred boleznijo, nesrečo in zlimi silami.

Poleg kresov so bile razširjene tudi druge ognjene šege: spuščanje gorečih koles, metanje žarečih polen ali gorečih brezovih metel v zrak. Kolo je bilo namreč pri številnih indoevropskih narodih simbol sonca.

Posebno mesto so imele tudi kresnice ali ladarice — dekleta, ki so hodila od hiše do hiše in pela stare obredne pesmi. Po ljudskem izročilu so v kresnem času varovale polja, vinograde in rodovitnost zemlje.

A kresna noč ni bila povezana le z ognjem. Tudi voda je imela posebno moč. Ljudje so verjeli, da so v kresni noči blagoslovljeni studenci, reke in vodnjaki. Marsikje so se ohranili običaji obrednega kopanja ali škropljenja z vodo.

S kresnim časom so povezovali tudi skrivnostno moč rastlin: praproti, šentjanževke in poljskega cvetja. Verjeli so, da varujejo pred zlimi duhovi, nevihtami in nesrečo. Po ljudskem verovanju naj bi tisti, ki bi ob polnoči našel praprotno seme, razumel govorico živali. Prav tako naj bi v kresni noči »cveteli zakladi« in bila meja med svetovoma najtanjša.

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo