Starosvetnosti v mesecu juliju

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje vse hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, pa počasi tone v pozabo. Kje naj se spomnimo drobnih posebnosti nekdanjih dni, če ne prav v zapisih stoletne pratike?

Seveda ne gre le za ohranjanje spomina na tisto, kar je čas že zdavnaj prerasel. Med starimi običaji se skriva marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudske šege in navade so odsev čustvovanja naših prednikov, njihove želje, da bi obogatili vsakdan in pomembnim trenutkom življenja dali globlji pomen.

Kakor ni pomembnega mejnika v človekovem življenju brez posebnih običajev, tako tudi menjavanje letnih časov in naravni cikli niso ostali brez svojih šeg, obredov in praznovanj. Izbor, ki je pred vami, ni ne znanstven ne popoln. Je le droben vpogled v bogastvo običajev, ki so pri nas še živi ali pa so bili živi vse do nedavnega ter so spremljali pomembne dogodke v letu. Mnogi med njimi nosijo izrazit verski pečat, pod katerim pa se pogosto skriva še mnogo starejše jedro pradavnega poganskega izročila.

Iz slovenske stoletne pratike

Julij – mali srpan

Po starem rimskem koledarju je bil julij peti mesec in se je imenoval Quintilis. Ko je leta 46 pr. Kr. Julij Cezar izvedel znamenito koledarsko reformo ter namesto dotedanjih desetih uvedel dvanajst mesecev, so ta mesec poimenovali po njem. Julijanski koledar je postal tudi temelj našega današnjega gregorijanskega koledarja.

Škofjeloški rokopis že omenja ime mali srpan, ki se je ponekod ohranilo vse do danes. Primož Trubar je uporabljal ime srpan, za njim pa še številni drugi pisci. Na Slovenskem so bila v rabi tudi druga poimenovanja, kot so žetnjak, pšeničnik, senenec, Jakobov mesec in še mnoga druga, katerih pomen ni težko uganiti.

Že v protestantski dobi je Tomaž Gruden v svoj brevir zapisal ime Krstnik, Anton Miklavec pa je v drugi izdaji Megiserjevega slovarja uporabil izraz šentjakobnik. Zaradi napačnih razlag je pozneje prišlo do številnih nesporazumov, tako da je vse do druge polovice 19. stoletja v nekaterih izdajah vztrajalo iz trte izvito ime sant kot slovenska oznaka za julij.

Lepo Potočnikovo ime srpnik, ki ga je v svojih stoletnih pratikah skušal ponovno obuditi dr. G. Pečjak, pa je žal skoraj povsem utonilo v pozabo.

Vremenski pregovori

• Drugi dan malega srpana lepo – tudi naslednjih štirideset dni bo tako. Drugi dan malega srpana grdo – tudi naslednjih štirideset dni bo grdo.
• Če je na Marjetin dan (20. julija) deževno, bo lešnik tisto leto črvev.
• Če na sveto Magdaleno (22. julija) dežuje, se obeta daljše slabo vreme.
• Kakor je vreme na svetega Jakoba (25. julija) dopoldne, tako bo v dneh pred božičem; kakršno je popoldne, takšno bo tudi po božiču.
• Če je na svetega Jakoba nebo jasno, bo jasen tudi božič; če je oblačno, bo božična odjuga.
• Če je julij presuh, ostane grozdje drobno.

Do konca meseca se dan skrajša za približno 50 minut. Okrog 22. julija Sonce vstopi v znamenje leva in začnejo se pasji dnevi.

Ljudske šege in običaji po letnih časih – spravilo pridelkov in poletni svetniki

Spravilo pridelkov je bilo od nekdaj praznično opravilo. Zato ni nič nenavadnega, da so košnjo, žetev in mlatev spremljali skoraj obredni običaji. Delo je potekalo po natančno določenem redu, v katerem je imel vsak svojo nalogo. Prazničnost je poudarjala tudi skrbno izbrana obleka, seveda pa ob takih priložnostih ni manjkalo niti boljše hrane.

Med zanimivejše običaje sodi valjanje, ki je bilo nekoč razširjeno na Notranjskem. Med opoldanskim počitkom so mladi kosci začeli loviti grabljice. Dekleta so jih sicer budno opazovala in skušala pobegniti, a zaman. Ko je prvi fant ujel svoje dekle, so se druga razbežala naravnost v roke drugim fantom, ki so čakali skriti ob robu travnika.

Ko je bil lov končan, so fantje dekleta odvlekli na vrh klanca. Čim bolj so se dekleta upirala, tem več smeha je bilo. Na vrhu jih je fant objel, položil na tla in se skupaj z njimi zakotalil po pobočju navzdol, za njima pa še drugi pari.

Pravijo, da je bilo valjanje prava spretnost. Fant, ki je pri tem opraskal svoje dekle, je veljal za nerodneža, zato so se mladi kosci te veščine učili že tedne prej. Starejši pa so radi hudomušno dodali, da se je marsikatero takšno valjanje pozneje končalo z oklici …

Še slovesnejša od košnje je bila žetev. O njej pa več prihodnji mesec.

Za vas zbrala Helena.

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo