»Naša drža bi morala biti takšna, kot je drža gorskega borovca:
ne jezi se, ko ga kamen pri rasti ovira, pa tudi ne načrtuje, kako ga bo premagal.
Poskuša začutiti, ali naj bi rasel bolj v levo ali bolj v desno, v hrib ali stran od hriba.
Tako kot drevo bi se morali tudi mi prepustiti temu komaj zaznavnemu, a vendar izredno močnemu vzgibu, ki izhaja iz težnje po edinstveni, ustvarjalni samouresničitvi.
Človek si mora nenehno prizadevati za nečim, česar ni še nihče pred njim spoznal. Vodilni namigi ali vzgibi ne izhajajo iz ega, temveč iz totalitete naše psihe – iz sebstva.« (C.G. Jung)

Današnji čas je...

Za vse, ki ste v ponedeljek, 30. januarja zamudili oddajo Duhovni utrip, vam je na voljo povezava http://tvslo.si/predvajaj/duhovni-utrip/ava2.127432590/. Poleg knjige Varuhi vrbovega loga, Antona Komata, je v prvem prispevku, ki govori o spoštovanju starodavnih modrosti,  predstavljena tudi Anasta, x. knjiga iz zbirke Zveneče cedre Rusije.  Prisrčno vabljeni k ogledu!

K rodovnemu posestvu seveda sodi Deklaracija rodovnega posestva (odlomek iz knjige Anasta) http://www.zarek-hc.si/Novice-clanki/Deklaracija-rodovnega-posestva/

Nara Petrovič, soprevajelec zbirke Zveneče cedre Rusije  je Anasti za popotnico napisal čudovit predgovor z naslovom  Kdo bo spremenil svet  http://www.zarek-hc.si/Novice-clanki/Anasta-X.-knjiga-o-Anastasiji---predgovor/

Še en čudovit odlomek o moči misli in utrinek Iztoka Snoja http://www.zarek-hc.si/Novice-clanki/Ne-vdaj-se-domovina-s-teboj-sem/

Prostranstvo domovine, ki je prej neumorno bučalo od množice ptičjih glasov, ščebetanja in brenčanja žuželk, je bilo zdaj ovito v nekakšno od usode zaznamovano molčanje. Ponekod je bila trava bela od nočnega mraza. Drevesa na vrtovih niso cvetela, listki na grmih so se kar grbančili od brezupa.

Rodno prostranstvo, zavito v zadušljivo tišino, je z venečo, a še vedno živo raznovrstnostjo narave nerazumevajoče prisluškovalo mali deklici. Naenkrat je vse naokrog zadrhtelo, ko … ko je zadušljivo tišino s toplim žarkom prestrelil krik obupane in gotove radosti: “A-ho-hoj! A-ho-hooooj!” je vpila Anasta zadušljivi tišini navkljub.

V tej knjigi boste spoznali deklico Anasto, ki je pred mnogimi tisočletji ustavila ledenik. To veliko dejanje majhnega otroka nosi mnoga pomembna sporočila, zelo aktualna za naš planet, na katerem strmo naraščajoče število ljudi vse bolj in bolj izžema naravne vire ter degradira naše življenjsko okolje.

Pri iskanju rešitev smo se navajeni ozirati k tehniki in znanosti. Čarobnost Anastinega dejanja je v preprostosti in neposrednosti: človeku je dano najmočnejše orodje v vesolju – misel. Če jo preda tehnokratskih silam, si odvzame vso moč. Da povrne misli izvorno moč, jo mora postaviti v čim bolj popolno naravno življenjsko okolje. Za to pa se je treba odločno obrniti in stopiti v drugačno smer kot večina.

Oče moj, bivajoči povsod!
Za svetlobo življenja Tebi hvala.
Hvala za resničnost Tvojega kraljestva,
za ljubečo voljo.
Naj bo dobro.

Za vsakdanjo hrano Tebi hvala!
Za Tvoje potrpljenje
in za odpuščanje pregreh na Tvoji zemlji.

Oče moj, bivajoči povsod,
Tvoja hči sem sredi Tvojih stvaritev.
Ne bom dopustila greha in slabosti v sebi,
postala bom vredna Tvojih popolnosti.

Oče moj, bivajoči povsod,
Tvoja hči sem, v radost Tebi.
Tvojo slavo bom po sebi pomnožila,
vsi prihodnji rodovi bodo živeli v tvojih predstavah.
Tako naj se zgodi!
Jaz tako hočem!
Tvoja hči sem,
Oče moj bivajoči povsod.

Prisrčno vabljeni k ogledu oddaje Duhovni utrip, kjer je bil prispevek o novih knjigah iz zbirke Zveneče cedre Rusije.

O Obredih ljubezni in Anasti se je pogovarjal Nara Petrovič, soprevajalec zbirke.

Oddaja je bila na sporedu v ponedeljek, 12.9. ob 17.30 na 1. programu TVS. Lahko si jo pogledate na http://tvslo.si/predvajaj/duhovni-utrip/ava2.115797451/

v ponedeljek, 30.5.2011 je bila na Gorenjski televiziji oddaja z naslovom: Vrnimo se k sebi in naravi, predstavitev in pogovor o knjigi Obredi ljubezni z Naro Petrovičem. Povezava za ogled:  www.gtv.si/index.php

13.06.2011 je bila oddaja z naslovom  Prijateljstvo je največje bogastvo.
Osamljeni otroci so zdolgočaseni otroci. V družbi odprtih, bistrih, srčnih otrok in odraslih ter prav takih knjig razvijejo otroci najgloblje darove in radost. Pogovor z Naro Petrovičem  in skupinico otrok ob knjigi Zaklad z otoka Sumsama je bilo  zabavno in poučno doživetje. Povezava za ogled:  www.gtv.si/index.php

Bistvo zbirke je, da človeštvo s postopnim vračanjem k sožitju z naravo rešuje sebe in planet. Prvi korak do tega sožitja delajo vrtičkarji na svojih malih koščkih zemlje; drugi korak je oblikovanje tako imenovanih rodovnih posestev, na katerih bodo v naravnem okolju odraščale generacije naših potomcev; tretji korak, ki naravno sledi drugemu, je razmah takih naravnih vrtov po vsem planetu v obliki rodovnih vasi.

Najbolj bistveno za danes živeče ljudi je sporočilo o oblikovanju rodovnega posestva, hektarja zemlje, ki naj bi ga država predala družini v trajno last s pravico po dedovanju. S tem bi vsaka družina dobila svojo naravno domovino in dom v okviru umetne, geopolitične domovine. S tem bi država začela dejansko udejanjati demokracijo. Prava demokracija ni človeku odvzeti moč in mu ponuditi možnost izbire, temveč človeku dati moč in mu ponuditi možnost izbire.
 

Stara sufijska zgodba govori o pogovoru učitelja s pridigarjem.Učitelj: »Misliš torej, da bo tvoja duša v nebesih, ko boš umrl?«
Pridigar: »Da.«
Učitelj: »In tvoje telo bo v grobu?«
Pridigar: »Da.«
Učitelj: »In kje, če smem vprašati, boš ti?«

Nara Petrovič ni pridigar niti učitelj, ampak iskalec, zato je njegova knjiga pripoved samotnega iskalca. Iskalca v samosti, ki se giblje po neznanem teritoriju, za katerega ne obstoje nobeni zemljevidi. Teritorij je težaven in nevaren, kajti hodi po ostrem grebenu in na obeh straneh zeva globok prepad. Hoja zahteva izjemno pozornost, ki jo premore zgolj razsvetljeni človek. Svoboda njegovega duha se kaže v njegovem čudenju; Goethe je zapisal: »Tu sem, da bi se čudil.«

Iskalec Nara pozorno opazuje in se čudi. Govori nam, ..
 

Zato je izredno dobrodošlo, da nas Vladimir Megre v tem delu zbirke Zveneče cedre Rusije opominja na pozabljeno dimenzijo ljubezni, ki so jo poznali naši davni prastarši. Želim si, da bi ta knjiga povrnila besedi Ljubezen tisti pomen, ki ga v globini vsi čutimo in po katerem podzavestno hrepenimo. Naj nas spomni tudi, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost in da prav s to brezbrižnostjo uničujemo svoja življenja in ves planet.
Če boste to knjigo brali z odprtim srcem, boste v njej našli navdih, upanje in morda tudi spodbudo, da ljubezen spet spustite medse in vse, kar vas obdaja, ne pa da jo iščete v brezoblični puščavi osamljenega srca. Če to storimo vsi skupaj, se nam ne bo več treba bati za prihodnost Zemlje, saj jo bo energija Ljubezni preobrazila v stvaren rajski vrt.