Starosvetnosti v mesecu decembru

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje okoli nas teče vedno hitreje in marsikaj, kar je nekoč oblikovalo naš vsakdan in mu dajalo smisel, danes počasi tone v pozabo. Prav zato je stoletna pratika tako dragocena – kot tih, a zanesljiv prostor, kjer lahko ohranimo spomin na posebnosti nekdanjega časa. Ne le zato, da bi se spominjali minulih dni, temveč tudi zato, ker se med starimi šegami skriva marsikaj, kar nas še danes lahko obogati.

Ljudski običaji so kot odsev človekovega notranjega sveta: njegovega čustvovanja, želje, da polepša vsakdan, in potrebe, da pomembnim trenutkom da poseben pomen. Tako kot v naravi ni letnega časa brez svojega čara, tako človek ni poznal prehoda v leto, sezone ali praznik, ki ga ne bi spremljala kakšna navada. Izbor prikazanih običajev seveda ni znanstven ali popoln, je pa prijazno povabilo k ponovnemu odkrivanju bogatega izročila – dela še živega, dela že nekoliko pozabljenega – ki spremlja letne čase in potek leta. Nekateri običaji imajo tudi izrazite verske poteze, a se pod njimi pogosto skriva zelo staro, skoraj arhaično, pogansko jedro.

Iz slovenske stoletne pratike

December – Gruden

Ime decembra izvira iz rimskega koledarja, ko je bil to še deseti mesec v letu; decem v latinščini pomeni deset. Slovensko ime Gruden je zelo staro: zasledimo ga že pri Martinu iz Loke, pozneje pri Trubarju, in ostane nespremenjeno tudi v Novi kranjski pratiki (1741). Blaž Potočnik ga je sredi 19. stoletja nekoliko preoblikoval v Grudnik, ljudje pa so ohranjali še druga domača imena: Kolednjak, Božični mesec, Veliki božičnik, Venahtnik …

Po razlagi izhaja ime iz besede gruda, saj se v tem času zemlja zaradi mraza in vlage drobi in grudi.

Vremenski pregovori

• O božiču za steno, o veliki noči za pečjo.
• Sveti dan vetrovno – k letu bo sadje polno.
• Kolikor bližje je božič mlaja, toliko hujši mraz prihaja.
• O božiču zeleno, o veliki noči sneženo.
• Ak se Grudna bliska in grmi, drugo leto dosti vetrov buči.
• Se zmzlina Grudna ne odtaja, že Prosinca hujši mraz nastaja.
• Božični dež vzame rž.
• Če otroci nedolžni (28. XII.) so oblačni, k letu ne bojo tvoji kruha lačni.
• Dež in veter pred božičem, koplje jamo rad mrličem.
• Polna luna blizu božiča, južno zimo nam zapriča.
• Če zmrzlo zemljo sneg zapade, snopovja bo velike sklade.
• Zelen božič – bela velika noč.
• Prvega dne v adventu mraz – trajal bo ves zimski čas.
• Kakršna sapa drži na sveti večer, tako bo vse prihodnje leto.

Sončni obrat nastopi okoli 21. decembra. Dan se do takrat skrči za 17 minut, do konca meseca pa spet podaljša za 5 minut. Na ta dan ima Sonce najkrajši obhod – 8 ur in 38 minut – in noč je najdaljša. Začne se zima.

Ljudske šege in običaji skozi letne čase

ZIMA

Čeprav koledarsko nastopi pozneje, jo ljudski običaji zaznajo že ob godu sv. Andreja (30. november), ki na pragu cerkvenega leta prinaša tudi nekaj novoletnih navad. Velja za svetnika, ki pomaga pri iskanju življenjskega sopotnika. Ponekod se dekleta tri dni postijo in pojedo žitno zrno v upanju, da jim bo prihodnost razkrila prikrito podobo ženina.

ADVENT

Adventni čas je poseben, tih in pobožen. Orgle v cerkvah utihnejo, vijolična barva odraža zbranost. Nekoč so se izogibali plesu, petju, celo glasnemu fantovskemu vasovanju. Ljudsko izročilo govori o prikaznih in duhovih najdaljših noči; mnogi običaji segajo daleč v poganske čase.

Svoja mesta v tem času zavzemajo tudi stari svetniki:

• sv. Barbara (4. december) – zavetnica pred bliskom in nenadno smrtjo; v nekaterih krajih hodijo »polažarji« z voščili.
• sv. Miklavž – dobrotnik otrok, ki ga spremljajo zanimiva in raznolika bitja, od angelov in parkeljnov do likov, ki izvirajo iz starih poganskih predstav.
• sv. Lucija (13. december) – dan, prežet s šegami, ki varujejo pred čarovnicami in drugimi nadnaravnimi silami. Znane so »Lucije«, ki hodijo po hišah in prinašajo darove, a tudi opozorila.

BOŽIČ

Božič je prepleten z znanimi krščanskimi običaji: adventnim postom, svetim večerom z jaslicami, kajenjem, polnočnico … Manj znani, skoraj pozabljeni običaji pa so zažiganje drevesnega čoka in starodavno krašenje doma z zelenjem. Smrečica je namreč mlajša navada, pri nas razširjena šele zadnjih nekaj desetletij.

Za vas zbrala: Helena Cesar

Avtorica grafik: Irena Petrič Urankar (njeno delo si lahko ogledate v centru Veles)

Knjige v naši ponudbi sledijo naravnim, človeku prijaznim vrednotam in ritmom. Vabljeni k raziskovanju starodavnih znanj - klik na povezavo