Starosvetnosti v mesecu januarju

Iz slovenske stoletne pratike - Januar

O koledarskem mesecu

Mesec januar je dobil ime po rimskem bogu Janusu, varuhu prehodov in mestnih vrat, ki so ga upodabljali z dvema obrazoma – enim, obrnjenim v preteklost, in drugim, zazrtim v prihodnost. V najstarejšem rimskem koledarju se je leto začelo s prvim marcem, ob začetku pomladi, ko so novi konzuli nastopili svojo službo. Leta 154 pr. Kr. so Rimljani zaradi vojaških razmer v Španiji preprečili menjavo konzulov sredi leta in začetek leta prestavili na 1. januar. Ta datum se je obdržal in postal tudi predmet slavnostnega obeleževanja, povezanega s saturnalijami, prazniki v čast bogu setve Saturnu.

Najstarejša zapisana slovenska imena mesecev najdemo v Škofjeloškem rokopisu iz leta 1466, ki ga danes hranijo na Dunaju. Avtor zapisa, Martin iz Loke, januar poimenuje Prosynicz, kar ustreza današnjemu prosincu. Primož Trubar je v prvem slovenskem koledarju iz leta 1557 uporabil izraz prosenec, povezan s prosenim kruhom, ki je v času med božičem in praznikom svetih Treh kraljev nadomeščal pšenični poprtnik. Isti izraz je leta 1791 uporabil tudi Anton Tomaž Linhart. Leta 1848 je Blaž Potočnik v okviru pratikarske razprave za januar predlagal ime lednik, ki ga je prevzel dr. G. Pečjak v svoji Stoletni pratiki, vendar se ime v splošni rabi ni uveljavilo. Današnje poimenovanje januar izhaja iz latinske tradicije, medtem ko je ime prosinec povezano z glagolom prosevati in se nanaša na svetlobne spremembe ob zimskem solsticiju.

Vremenski pregovori

V prosincu toplota, v svečanu mrzlota.
Če v prosincu ni snega, ga mali traven da.
Če v prosincu grmi, slabo vreme sledi.
Če Vincenca (22. januarja) sonce peče, dobro vince dozori.
Če je na svetega Pavla (25. januarja) jasno nebo, dobra bo letina.

Ljudske šege in običaji

Praznik svetih Treh kraljev zaključuje božično-novoletni praznični krog. V ljudskem izročilu so ga imenovali tudi »tretji božič«, saj so se ob njem ponavljali očiščevalni in blagoslovni obredi. Na predvečer so gospodinjstva ponovno pokadili in poškropili prostore, na hišna vrata pa zapisali začetnice imen svetih Treh kraljev, ponekod tudi s simbolnimi znaki zaščite. Iz blagoslovljenega lesa so izdelovali križce, ki so jih zatikali po njivah kot varovalo pridelka.

Na praznično jutro so načeli zadnji božični kolač, ki so ga razdelili tudi domačim živalim. Prvi odrezani kos poprtnika je imel poseben pomen in je veljal za zaščitni oziroma čudodelni kruh. Shranjevali so ga kot varovalo pred boleznimi, nesrečo in zlimi silami. Sv. Trije kralji so v ljudskem verovanju veljali tudi za zavetnike samskih deklet in posrednike pri sklepanju zakonskih zvez. Na Gorenjskem so se ohranile tudi koledniške navade, pri katerih so nastopali preoblečeni koledniki s simbolnimi atributi, kot so zvezda repatica in krona.

Svetnikom, katerih godovi padejo v čas med Tremi kralji in svečnico, so ljudje pravili sredozimci ali hudozimci. Posebno mesto ima sv. Anton Puščavnik (17. januarja), zavetnik živine, zlasti svinj. Med priljubljenimi svetniki sta tudi sv. Boštjan (20. januarja), znan kot zavetnik proti boleznim, in sv. Neža (21. januarja), ki so jo častili kot zavetnico ovac in perutnine. Pomembno vlogo ima tudi sv. Vincenc (22. januarja), ki velja za zaščitnika vinogradnikov in dobrega letnika.

Velesov čas – prosinec in januar

V staroslovanskem mitološkem izročilu zimskemu delu leta vlada Veles, bog podzemlja, varuh duš, bog magije, modrosti in bogastva ter zaščitnik obrtnikov in umetnikov. Njegova svetišča so pogosto stala v bližini delavnic in trgovskih poti. Veles se pojavlja v različnih podobah – kot moder starec, kača ali zmaj.

Kot nasprotje Velesa nastopa Perun, bog neba in groma. Njuno nasprotovanje simbolizira stalno napetost med silami reda in preobrazbe ter ponazarja iskanje ravnovesja v naravi. Po staroslovanskih predstavah je kozmos urejen kot svetovno drevo: krošnja predstavlja nebo, deblo svet ljudi, korenine pa podzemlje, ki mu vlada Veles. Mavrica ima v tem sistemu vlogo prehoda oziroma mostu v onstranstvo.
(Povzeto po zapisu Irene Petrič, Center Veles.)

»Brez ritmov ni življenja – od srčnega utripa in diha do menjavanja luninih men, letnih časov in dolgoročnih vesoljnih ciklov. Le s prehodom na naravne koledarje lahko umetne ritme približamo naravnim.«
Nara Petrovič

Gregorijanski koledar

Julij Cezar je leta 45 pr. n. št. izvedel obsežno koledarsko reformo. Do takrat veljavni rimski lunisolarni koledar je bil zaradi političnih in administrativnih posegov zelo nenatančen. Po posvetu z aleksandrijskim astronomom Sosigenesom je bil uveden solarni koledar z dvanajstimi fiksnimi meseci in prestopnim dnem vsako četrto leto. Za začetek leta je bil določen 1. januar.

Ker julijanski koledar ni povsem natančno sledil dolžini tropskega leta, se je do 16. stoletja nabral desetdnevni zamik med koledarskim in dejanskim pomladnim enakonočjem. Leta 1582 je katoliška Cerkev uvedla gregorijanski koledar z namenom ohranitve pravilnega izračuna datuma velike noči, ki je opredeljena kot prva nedelja po prvi polni luni po 21. marcu.

Uveljavljanje gregorijanskega koledarja je potekalo postopno in pogosto z odporom, zlasti v protestantskih deželah. Angleško govoreči svet ga je sprejel leta 1752, Japonska leta 1872, Kitajska leta 1912, balkanske države med letoma 1915 in 1923, Rusija pa leta 1917.

Razmislek o koledarskih ritmih

Nara Petrovič opozarja, da bi bilo mogoče sodobni tedenski koledar nadomestiti ali dopolniti z lunisolarno zasnovanimi sistemi, ki bolj neposredno sledijo naravnim ritmom, gibanju nebesnih teles ter njihovemu vplivu na naravne procese in človeka.

Besedilo zbrala in uredila: Helena

Knjige in publikacije iz naše ponudbe temeljijo na naravnih, človeku prijaznih vrednotah in ritmih. Predstavljene so v spletni trgovini v zavihku Starodavna znanja.