Veter polarnega kroga 2. del

Jerebika – pri vsaki hiši in tudi v tajgi je moč opaziti ta čudovita drevesa v razcvetu – poleg brez je najpogostejša. Skandinavski narodi pripisujejo jerebiki posebno zaščitno moč pred vsem slabim. V nordijski mitologiji je simbol boga Thora, vladarja bliska, groma, neviht in plodnosti. Legenda pravi, da je Thor plaval čez reko Vimur in močan tok narasle reke ga je začel odnašati. Ujel se je za vejo jerebike in se rešil na breg reke. Iz te legende je nastal rek: jerebika – rešiteljica Thora. Gre za simboliko – če je jerebika rešila boga, lahko toliko bolj reši človeka. Zato so Vikingi v svoje ladje vedno vgradili kos lesa jerebike kot zaščito pred brodolomom. Ko gredo ribiči na Norveškem na morje, pogosto še danes jemljejo s seboj šopek jerebike, saj verjamejo, da jim to zagotavlja varno plovbo in vrnitev domov. 

Troli so starodavna bitja, ki živijo v sožitju z naravo in so varuhi narave. Ljudem niso nevarni, razen v primeru, če preveč posegamo v naravo in ne spoštujemo njenih zakonitosti. Včasih tudi spremenijo obliko in se prelevijo v lepo čarobno deklico, vendar vedno ohranijo svoj rep – zato gospodje pozor! So različnih velikosti kot recimo gora, v nižavju pa so bolj majhni, kjer dosežejo velikost otroka ali pa so celo manjši, da se skrijejo v mišjo luknjo. Po izgledu so nam podobni, vendar imajo le štiri prste! Troli ne prenesejo sončne svetlobe in tudi umetna svetloba jih moti, zato zadnje čase ni več toliko pričevanj o stikih z njimi. Strah pred svetlobo izhaja še iz starodavnega spora z bogom Thorom. Ker je njihova osnovna naloga varovanje narave in njenih bogastev, so zadnje čase zelo jezni na ljudi. Ljudje slavimo tehnološki napredek, ko se varno vozimo skozi dolge skalne predore, ki se spustijo celo pod morsko gladino. Troli pa se umikajo vse više in nazadnje se nimajo več kam ... No, da gre le hitreje tudi do Nordkappa in da prečimo fjorde … 

Rorbu – je tradicionalna norveška ribiška hiška. V pomladnem času se začenja lov na trske in ribičem zavetje v rorbujih pride še kako prav, da se jim ni treba vračati na celino. Stavbe so grajene na kopnem, vendar z enim koncem na stebrih v vodi, kar omogoča enostaven dostop plovil. V času poletne sezone pa so hiške začeli oddajati turistom. Zgodba iz 19. stoletja pripoveduje, da je kralj Norveške na svojem potovanju po Lofotskih otokih opazil premraženega ribiča. Svojemu spremstvu je ukazal, naj ribiču zgradijo skromno bivališče, v katerem se bo okrepil in ogrel. Ne samo altruizem, ampak blaginja je bila vodilo, saj le zdravi in delovni ljudje lahko prispevajo v državno blagajno. Tako so vsi začeli graditi te ljubke hiške, ki so še danes prava atrakcija – so skromne, vendar nudijo vse potrebno zavetje in udobje. Zakaj rdeča barva, ki je tako tipična za Norveško? Škoda bi bilo kar koli zavreči – sestavina oz. barva je stranski produkt iz ribjih jeter in zelo uporabna za zaščito lesa. Na poti smo lahko opazili sušilnice za trske, ki kaj kmalu na vetru postanejo polenovke, ki so njihova specialiteta.

zapisala Helena Cesar

1. del Severnoevropski staroselci na povezavi

3. del Arktična vrata in starodavna dediščina vklesana v kamen na povezavi

(se nadaljuje ...)

Junij 2022