Starosvetnosti v mesecu aprilu

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe.  Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

Ime meseca aprila je možno razložiti na različne načine. Nekateri sodijo, da je v zvezi s staro latinsko besedo »apricus«, ki pomeni sončen, drugi jo izvajajo iz glagola »aperio«, ki pomeni odpreti ali tudi odkriti, razodeti, razložiti. Po obeh razlagah naj bi torej ime označevalo mesec, ki je soncu in pomladi odprl vrata. Ime Mali traven je skupno več ali manj vsem slovenskim narodom, saj je povzeto iz staroslovenskega besednega zaklada. Beseda traven ponazarja čas, ko začne zeleneti trava. Tako tudi ni čudno. da se je pomen imena traven po krajevnih okoliščinah nekoč raztezal kar čez več mesecev.

Do konca meseca zraste dan za eno uro in pol.

Vremenski pregovori

• Kolikor dni so žabe pred svetim Jurijem (24.4.) regljale, toliko dni po svetem Juriju bodo molčale.
• Prezgodaj toplota, pozneje mrzlota.
• Če se vrana že ob svetem Jurji v žito skrije, "Dobra letina, veliko žita," na ves glas vpije.
• Malega travna če grmi, slane več se bati ni.
• Če lepo je drevja cvetje malega travna zadnje dni, gorko, zdravo je poletje, polno sadja dozori.
• Malega travna presuho, ni kmetovalcu kaj ljubo; dež če večkrat prirosi, srčno se ga razveseli.
• Malemu travnu ne zaupaj, četudi je topel, zelen breg; burja - krivec le zasukaj, brž je mraz, pobeli sneg.

Ljudske šege in običaji po letnih časih - CVETNA NEDELJA IN VELIKI TEDEN

Cvetna nedelja, ki ji pravijo na Goriškem in v Benečiji tudi "Oljčna nedelja", je praznik, posvečen spominu Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. Evangelij sporoča, da ga je množica navdušeno sprejela in posipala predenj oljčne vejice. V preteklih časih so obnavljali ta dogodek s sprevodom, kjer je igralec sprva jezdil na pravem, kasneje pa na lesenem oslu. Danes tega obreda ne poznamo več, vsepovsod po Sloveniji pa je navada, da neso otroci na cvetno nedeljo k blagoslovu v cerkev butare - iz posebnega lesa, zelenja in okraskov povezano šibje. Sestavine butar so skoraj v vsakem kraju drugačne, pa tudi butare same se drugače imenujejo.  V Prekmurju jo imenujejo pušelj ali šop; na Štajerskem butara, presmec, pušeljc, potica, medeni les; na Koroškem prajtelj; na Gorenjskem v glavnem beganica ...

Vse kaže, da se za krščansko preobleko skriva neko starejše obredje, povezano z nekimi vrstami "svetega" rastlinja, ki naj bi pospeševalo rast in plodnost ter odklanjalo zle čare in bolezen ter varovalo pred strelo  in drugimi ujmami. To vlogo je prevzel "žegnani les", ki ga po blagoslovu še povsod na kmetih hranijo vse leto, dajo pa od njega tudi živini, z njim kropijo z blagoslovljeno vodo, zažigajo ga ob neurjih itn. Še celo ob smrti je nepogrešljiv.

Cvetna nedelja je uvod v veliki teden. V prvih dneh je treba postoriti kar največ, da bodo velikonočni prazniki res svečani. Pospravlja se v hiši in na polju, zakaj že v sredo, a najpozneje v četrtek, velika dela doma in zunaj po starem niso bila več dovoljena. Že v sredo so namreč ponekod na Slovenskem pričeli ragljati, na Škofjeloškem pa so tedaj "strašili boga". Dečki so po hišah nabirali vsakovrstno staro ropotijo, od lesenih zabojev do starih omar in skrinj, ki so jih nato do velikega petka razbijali. Podobna šega je bila nekdaj v Prvačini, kjer so "mlatili juda". Z dolgimi in debelimi palicami so od srede do petka vsako popoldne tolkli juda po tlaku pred vaško cerkvijo. Zvečer medtem ljudje že obiščejo božji grob v cerkvi, v starih časih pa so se prav na ta dan vile po naših mestih in trgih  slovite pasijonske procesije, ki so gledališko ponazarjale dogodke ob Kristusovi smrti. Najznamenitejša med njimi je bila škofjeloška, za katero je pripravil besedilo kapucin oče Romuald.

Na veliko soboto, praznik vstajenja, je v cerkvi blagoslov ognja, ki ga nato fantje brž ponesejo domov, da se na njem skuha velikonočni žegen. Kdor je h kaki hiši prvi prinesel ogenj, je lahko prišel na veliko nedeljo po pirhe. Poleg ognja blagoslovi na veliko soboto duhovnik tudi vodo, s katero so ljudje na deželi poškropili hiši in polje. Pravo praznovanje velike noči se nato prične po kosilu, ko je konec posta. V cerkvi takrat odvežejo zvonove, dekleta in gospodinje pa odidejo k popoldanskemu blagoslovu, kamor v velikih jerbasih ponesejo potico, gnjat, hren in pirhe. Po mnogih krajih je v teh dneh v navadi tudi pokanje z možnarji, navada, ki je po svojem izvoru prav tako predkrščanska, saj so s truščem nekdaj preganjali zle sile narave. Za velikonočno nedeljo, ki jo naše ljudstvo še vedno šteje za najslovesnejši praznik leta, pa so predvsem značilne vstajenjske procesije in prazniška jed, zraven pa seveda še žegen, ki ga po prastari navadi šele to jutro razdeli gospodar med zbrane domače, pri tem pa ne pozabi niti živali v hlevu. Stara navada, ki so se je še nedavna povsod držali, pa je ta dan prepovedala tudi vse obiske. Dovoljeno je bilo iti samo v cerkev, gospodar in gospodinja pa sta lahko odšla na polje blagoslavljat pridelke. Na veliki ponedeljek, ko gredo prazniki h koncu, pa so v navadi razne igre, ki so deloma še ostanek starih verovanj in šeg, kot sta npr. črnomaljsko kolo in most, pred vojno pa so ljudje radi hodili v bližnjo okolico, kar so imenovali "hoja v Emavs".

Posebni pomladanski običaji se vežejo pri nas tudi še na nekatere svetnike, tako Florijana in Marka, zlasti pa na Jurija - jurjevanje. Nekdaj je bilo jurjevanje razširjeno po vsej Sloveniji, danes pa je živo le še v Beli krajini in na Koroškem, pa še tam je le boren ostanek nekdanjega bogatega obreda, ki je ponazarjal boj pomladi (Jurij) z zimo (zmaj). Jurij je od nekdaj nastopal bodisi  v podobi drevesa ali človeka. V Beli krajini je fant ves ovit v zelenje, na Koroškem, kjer tačas še ni prave pomladi, pa nastopa ovit v slamo. Povsod seve, pa so bili jurjevski obhodi povezani tudi s pobiranjem darov, kot je pri takih običajih navada.

Še namig Nare Petroviča: "Namesto sedanjega tedenskega koledarja lahko začnemo uporabljati kak od lunarno-solarnih koledarjev, ki so opisani v knjigi Človek, navodila za uporabo, lahko uporabimo prilagojene setvene in druge podobne koledarje, ki upoštevajo gibanje nebesnih teles in njihov vpliv na naravo ter s tem tudi na človeka.«

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo