V času dopusta se spodobi kam iti. Ker ne zaostajava za drugimi sodržavljani, sva se namenila na 'trendovsko' pot daleč stran od ponorelega sveta. Moja želja za odklop je preprosta: jutranja kavica v miru narave, topel obrok pri lokalnih ponudnikih tudi z namenom spoznavanja kulinarike, ogled krajevnih znamenitosti, razvajanje v toplicah, udobno spanje in vsaj minimalno udobje.

Odločitev je bila sprejeta: najem starodobnega avtodoma in pot proti Prlekiji in še malo čez mejo. Predelan kombi je bil res markanten s krasnimi zavesicami, udobnimi ležišči, srčkano kuhinjo, hladilnikom, v prtljažniku pa je bila vsa potrebna oprema za užitek in sprostitev v naravi. Za srečo sem vzela še plišastega volkca Wolfija in primerno potiskano brisačo.

In sva šla na pot z izdelanim načrtom, vsak s svojo spalko, s po eno torbo oblačil in potrebno hrano.

Navadili smo se iskati hitre rešitve, vendar nas ravno te opeharijo za negovanje čuječnosti in poglobljenost vase za sprejemanje odgovornosti.

Pozabili smo dihati– dih je namreč kazalnik, koliko smo pod stresom. Zdaj pa se pametno učimo raznih tehnik dihanja, da se ohranjamo, kolikor nam to uspe.

Pozabili smo se gledati v oči in neverbalno pa tudi verbalno komunicirati. Zdaj imamo pametne telefone.

Pozabili smo, da imamo misli – te zgolj uporabljamo, da se avtomatsko odzivamo na zunanje impulze. Svojo moč in pozornost vlagamo v kritiko, negodovanje, strah, agresijo … Pozabili smo, da imamo v sebi moč za ustvarjanje …

Pozabili smo na naravo, ki nas hrani in zdravi.

Pozabili smo na resnico.

Pozabili smo nase.

Skrajna nihanja vremenskih pojavov in skrajna nihanja občutkov. Ekstremno izražanje narave je postalo vsakdanje - še včeraj v bundi in danes brez rokavov v sandalih. Podobno je z nami. Polna miru in prekipevajoča samozavest mi je pokazala ogledalo, da pa morda res preveč štrlim ven. Nekaj očitnih podatkov: povprečna dnevna uporaba telefona 11' – ne, nisem za čim večji 'izplen', nisem za vse več, vendar kot da sem zaostala za čredo potrošniške družbe in postala samotar, primerek eksotične vrste.

Kaj je bolj varno? V čredi si varen, vendar je vse težje ujeti ritem galopiranja in brezciljnega pehanja za minljivostjo. Kam gre čreda? Vidim jo, kako drvi proti prepadu … Kje je njen pastir? Srce je pastir vseh občutkov. Pa vendar je pripadnost tista potreba, ki jo vsi občutimo. Danes sem tukaj in moje srce ni radostno. Kljub temu da sem pojedla prve dozorele jagode, ki sem jih sama posadila, mi to ni dvignilo razpoloženja. Na vsak način je treba preživeti in poravnati obveznosti za biti polnovreden član družbe. 

Kdo sem jaz, da modrujem?! Da si jemljem pravico govoriti. Prav je pogledati življenje in presoditi pristnost povedanega. Pa res bolj štejejo dejanja kot lepo izrečene besede?! Toliko laži je slišati, toliko pohlepa je čutiti in privoščljivosti, tudi hudobije, iskanje lažjih poti. Ne, nočem biti taka, zato nisem. Pa sem res dobra oseba? Vsak, ki izstopa, je obsojen na javno linčanje … Kot v srednjem veku ko so kurili modre ženske na grmadi. Vse v imenu boga! Bog - kako zlorabljena beseda. Pa vendar biva v vsakem izmed nas. Ali pa ne več, ali pa res drži, da so med nami tudi drugačni prebivalci, saj je nemogoče razumeti, da je toliko ljudi brez čustev?! Ne vem več.

Ali pa so naše misli postale prepočasne in ne zmoremo več ustvarjati podob lepšega sveta. Hrana naj bi nam dala potrebno energijo in pospešila naše misli, da bi sprejemali zdrave in koristne odločitve. Vse bolj imam občutek, da komaj poskrbimo za dnevne obveznosti, da je tako malo ustvarjalnosti, ki bi se dotikala dobrega za vse ljudi, da prav vsak skrbi za lasten 'izplen' s tem pa dobiček in ugodje. Ujeti smo v neki začarani krog, ko je sistem postal 'perpetuum mobile' - saj se giblje v neskončnost in niti 'razumne' debate ga ne morejo ustaviti. 

Ne glede na vse vedno posije sonce in nas ogreje. In tudi če se pojavi nevihta in deževje, nas greje sonce znotraj soljudi, ki nam jih življenje pripelje na pot. Srce ve in tudi telo ve … Zato si je dobro postavljati vprašanja, ki imajo smisel, »Kam gremo? Kaj lahko storim? Kaj mi nosi radost?« Odgovornost je darilo, da soustvarjam svet, ki je prijazen in v skladu z naravnimi zakonitostmi. Najprej začnem pri sebi, da postanem živa priča življenja, nato pa to širim naprej. Naj teče reka življenja tudi skozi tvoje, moje delovanje. Naj bo dobro!

Da bi uravnali ta nihanja, sem v mesecu juniju pripravila kar nekaj dogodkov. Preverite, morda vam kakšen izmed njih ustreza - klik na povezavo

Helena iz Žarka

maj 2023

Po navodilih Anastasije iz knjig iz zbirke Zveneče cedre Rusije je takrat, ko si nadenemo obesek, treba upoštevati troje:

1. moramo si želeti, da se košček cedre vključi v informacijski sistem našega telesa,
2. bosi moramo stati na travi,
3. ploščico moramo z dlanjo leve roke pritisniti k razgaljenim prsim;

Vsako jutro še v temni tišini pijem kavico in danes me je prešinilo (retorično) vprašanje: Kaj v svojem življenju postavljam na prvo mesto? Zdravje in dobro počutje je vsekakor osnova za karkoli več! Gibanje pomaga na več ravneh – se premaknem (tako in drugače), poskrbim za boljšo pretočnost energije, diha … Vsi vemo, kaj nam je storiti, vendar nas vpetost v (družbeno politični) sistem, ki doživlja (tektonske) premike, pogosto omejuje, nam jemlje voljo.

Prav vsak izmed nas je najprej odgovoren zase, da vzpostavi ravnovesje, poskrbi za harmonijo. Vem, da si je dobro zjutraj vzeti nekaj časa za določitev predznaka, za trenutek čuječnosti in povezave s seboj. Znan rek nas opominja, da je pot pomembnejša od cilja. In čeprav se poslovni svet omejuje na cilje ter izplen, je še kako pomembno, da se zavemo dimenzije anti-razuma in se začnemo vesti razumno.

Človek se ne more vsako minuto in vsako uro spominjati svojih sorodnikov, drevesa, ki so prejela informacije o njih, pa jih bodo v sebi ohranjala v vsakem trenutku. Duše sorodnikov iz tvojega rodu bodo to začutile in bodo živele na tvojem posestvu v drevesih, travnih bilkah in rožah. Žarki, ki prihajajo od dreves, so precej šibkejši, kot tisti od človeka, so pa zato bolj stalni. Duše bodo to začutile in najprej bo na ta kraj prišla duša bližnjega sorodnika, ki si se ga spominjal, za njo pa bo tja postopoma pritegnilo tudi druge.

Mesto Tromsø imenujejo tudi arktična vrata. Takoj prebudi prijetne občutke. Veliko je približno 21 km2, ima 65.000 prebivalcev. Je največje urbano območje na severu Norveške in tretje največje severno od arktičnega kroga na svetu (takoj za Murmanskom in Norilskom). Za čuda ima to področje mile zime in mesto je toplejše kot kraji južneje od njega - vzrok za to je segrevalni učinek zalivskega toka.

Jerebika – pri vsaki hiši in tudi v tajgi je moč opaziti ta čudovita drevesa v razcvetu – poleg brez je najpogostejša. Skandinavski narodi pripisujejo jerebiki posebno zaščitno moč pred vsem slabim ...

Troli so starodavna bitja, ki živijo v sožitju z naravo in so varuhi narave. Ljudem niso nevarni, razen v primeru, če preveč posegamo v naravo in ne spoštujemo njenih zakonitosti ...

Rorbu – je tradicionalna norveška ribiška hiška. V pomladnem času ...

Neskončno potovanje vetra je še kako občutiti na severu Evrope, sploh v polarnem krogu. Užitek je občudovati neskončne tajge, ki jih tvorijo manjše breze in borovci ter čiste reke in jezera. Narava je živa: polna mahov, gozdnih sadežev (brusnic, borovnic …) in čudovitih rožic – izstopajo izjemno lepe praproti. Zaradi segrevanja ozračja se topi permafrost, kar je vidno ob prehodu v tundro, kjer je rastja manj, več je močvirnatega sveta, jelenov pa še vedno veliko …

Veter je močan in pripoveduje zgodbo o staroselcih - Samijih, ki se imenujejo otroci Sonca. So nomadsko ljudstvo, ki sledi svojim severnim jelenom – hkrati pa živijo v harmoniji z naravo.

Prazniki so lepa priložnost za odklop od vsakodnevnih obveznosti. Tak odklop je nujen za dobro počutje! Naj bo prioriteta digitalni detox – to je odklop od pametnih telefonov in ostalih naprav. Tudi sicer je pametno, da si v sklopu dnevne rutine postavimo zdrave meje in določimo časovno okno, v katerem preverimo sporočila, klice, saj ni potrebe, da smo ves čas dosegljivi.

Dnevno smo podvrženi neskončnim novicam in impulzom, ki jih naši možgani težko procesirajo ne samo zaradi količine, temveč tudi zaradi vsebine, ki nas nemalokrat vznemiri. Pomislimo, koliko novic dnevno slišimo - naj si bodo to oglasi, objave na socialnih omrežjih, nenehni zvočni signali in hrup urbanega okolja … Nenehni impulzi motijo zbranost pri dnevnih opravilih, tako smo nezavedno ves čas pod stresom. Še huje pa je, da nehote postanemo odvisni od nenehnih impulzov ter napravic, kar močno vpliva na naše zdravje.Kaj lahko storimo sami?

Predah je tisti čas, ko omogočimo telesu na več ravneh, da se odpočije, regenerira. Privoščite si trenutke tišine v naravi in samo dihajte! Prisluhnite ptičjemu petju, šumenju vetra v gozdovih, valovanju morja, brenčanju čebelic … - naravni zvoki! Kaj boste izbrali?! Narava nas z razcvetom vabi v svoj objem in zeleno je še kako modro!

Tudi v času nočnega počitka si lahko zagotovimo nevtralen prostor brez elektronskih naprav. Sama prakticiram, da preklopim telefon na letalski način in predvsem ob koncu tedna ga nimam pri sebi – kaj šele, da bi preverjala sporočila, e-pošto, objave na družbenih omrežjih. Med delom, ko opravljam masaže, preklopim v ta način in šele ob ustreznem času preverim neodgovorjene klice ter vrnem klice ob času, ki je ustrezen.

Vsak dan lahko začnemo znova in zato si le naberimo moči v sončevi toploti, objemu narave, divji hrani, telesni aktivnosti, druženju s seboj in drugimi. Stik s seboj je vredno ohranjati vsak dan, večkrat na dan!

Že tri desetletja so minila, odkar sem dobila v roke prvo 'posebno' knjigo Iluzije, prigode upornega mesije R.- Bacha, po kateri pobrskam tudi te dni. Srečala sem tudi tega pilota z letalom: »So stvari, ki jih ne razumeš.- Nekega dne jih bom razumel vse. In takrat boš imel moje letalo lahko ti, ker ga za letenje ne bom več potreboval.«

Želim vam prijetne praznike in se zopet povežemo po prvomajskih praznikih.

Helena Cesar

Še pred tem pa ne pozabite na ponedeljkov posebni dogodek ... klik na povezavo