Žarek tedna

Ljubite Božje stvarstvo, njegovo celoto in  vsako peščeno zrno posebej. Ljubite vsak list, vsak žarek Božje svetlobe! Ljubite živali. Ljubite rastline. Ljubite vse. Če ljubite vse, boste v stvareh kaj kmalu zaznali božansko skrivnost. Ko jo boste enkrat zaznali, jo boste vsak dan bolje razumeli. Na koncu pa boste vzljubili ves svet z vseprežemajočo ljubeznijo. -Fjodor Dostojevski

Zbiralec svojega rodu

Sreda, 19. oktober 2022

Odlomek iz knjige Anasta, Vladimir Megre

»Človek, ki ustanovi rodovno posestvo, lahko v njem zbere duše ljudi iz svojega rodu in one mu bodo hvaležne za tako veliko dejanje. Kot angeli varuhi bodo pazile in varovale rodovno posestvo in človeka, ki ga je ustvaril. Nihče v Vesolju ne izgine brez sledu, ampak le preide iz enega stanja v drugo. Ko človek umre in je njegovo minljivo telo izročeno zemlji, tedaj iz njega zrastejo drevesa, trava in rože. Iz enega stanja preide v drugo. V kaj pa preide glavni energetski kompleks – človeška Duša?

Sprva lebdi na kraju, kjer leži človeško telo, zato v nekaterih religijah, kjer to razumejo, telesa ne izročijo takoj zemlji. Ko se telo že objame z zemljo, ko človeka pokopljejo na pokopališču, Duša lebdi nad krajem, kjer je pokopano telo. Nekaj časa se ob grobu zadržujejo sorodniki. Duša, ki je brez telesa – torej tudi brez sluha in vida – ne more videti in slišati, lahko pa občuti, ko se o njej pogovarjajo ali mislijo nanjo. Če se pogovarjajo o dobrem, ji je dobro, če o hudem, ji je hudo.

Potem ljudje odidejo s pokopališča. Duša še nekaj časa ostane nad gomilo zemlje, kjer je pokopano njeno telo, vendar ničesar več ne čuti, le še praznino. Sodobni ljudje, zatopljeni v puhlo vsakodanjost hitro pozabijo na svoje umrle sorodnike. V stanovanjih sodobnih ljudji pogosto ni ničesar, kar bi jih spominjalo na umrle sorodnike. Čez eno, pet, deset let, se jih sploh nihče več ne spominja in duše umrlih se znajdejo v popolni praznini. Pa govorimo o tistih, ki so umrli pred kratkim, so pa tudi sorodniki, ki so živeli pred stotimi leti, pred tisoč in milijon leti; vsi oni so popolnoma pozabljeni.

Človek, ki ustvarja svoje rodovno posestvo, lahko združi ves svoj rod. Za to mora pomisliti na svojega sorodnika, si ga predstavljati, in tedaj bo duša vztrepetala, saj bo začutila misel o sebi, in ne glede na to, v katerem kotičku Vesolja bo, bo zdrvela po žarku te misli tja, od koder žarek prihaja.

Človek se ne more spomniti vseh svojih sorodnikov in ne more ves čas misliti nanje, se jih spominjati, lahko pa posadi majhen gaj, najbolje iz dolgoživih rodovnih dreves, kot sta hrast in cedra. Pri sajenju mora obvezno sprožiti svojo rodovno misel in reči sam sebi: “Ta gaj ali drevored zasajam v spomin na člane mojega rodu. Ustvarjam rodovno posestvo, v katerem naj se združijo člani mojega rodu, ki so živeli v preteklosti, in tisti, ki bodo živeli v prihodnosti.”

Pri sajenju vsakega drevesa se je treba spominjati imena kakšnega od pred kratkim umrlih sorodnikov, si vsakega od njih predstavljati in o njih reči dobro besedo.

Človek se ne more vsako minuto in vsako uro spominjati svojih sorodnikov, drevesa, ki so prejela informacije o njih, pa jih bodo v sebi ohranjala v vsakem trenutku. Duše sorodnikov iz tvojega rodu bodo to začutile in bodo živele na tvojem posestvu v drevesih, travnih bilkah in rožah. Žarki, ki prihajajo od dreves, so precej šibkejši, kot tisti od človeka, so pa zato bolj stalni. Duše bodo to začutile in najprej bo na ta kraj prišla duša bližnjega sorodnika, ki si se ga spominjal, za njo pa bo tja postopoma pritegnilo tudi druge.

Čez devet let bo iz dreves, ki jih je posadil človek, zrasel gaj; drevesa bodo nenavadna, prežeta z velikansko blagodejno energijo. Nihče razen samega združitelja rodu in njegovih najbližjih sorodnikov ne bo mogel začutiti njene blagodejnosti.

Si predstavljaš, Vladimir, kakšno nenavadno in dobro delo bo naredil človek? Kot Stvarnik bo spet združeval svoj v času razkropljeni rod.«

»Ampak Anastasija, saj si govorila, da so Duše energetski kompleksi in da nekatere med njimi po človekovi smrti razpadejo na koščke in oddajo energijo raznim hroščkom, rastlinam in živalim.«

»Res je, govorila sem, kaj se zgodi, ko je v času življenja na zemlji energetski kompleks, človeška Duša, v disharmoniji z okolico do take mere, da postane nevarna za zemeljski obstoj. Umrli ohranijo popolnost kompleksa Duše takrat, ko neravnovesje ne dosega kritične točke. V zemeljsko telo se ponovno utelešajo v prvi vrsti bolj harmonične. Na žalost jih je v Vesoljnem prostoru vse manj in manj in program zdaj izbira najboljše med slabšimi.«

»Kaj pa če so se v mojem rodu vse duše razpršile na koščke, ali se potem nobena ne bo približala gaju, ki sem ga posadil?«

»Če ti obstajaš, Vladimir, to pomeni, da tudi tvoja rodovna veriga ni prekinjena.«

»Kaj pa se zgodi, ko je človek pokopan na posestvu?«

»Ko je človeško telo pokopano na posestvu, ki ga je gradil, človekova Duša ne zdrsne v temo Vesolja, ampak ostane na rodovnem posestvu, kajti tam je sadil drevesa, se družil z zemljo. Duša ničesar ne vidi in ne sliši, občuti pa, zato bo čutila toploto, ki ji jo oddajajo rastline in tudi ljudje. Potomci tega človeka, živeči na rodovnem posestvu, se ga bodo pogosteje spominjali, saj bodo v stiku z vsem, kar je ustvaril.«

»Da, Anastasija, poznam primer, ko je k mojim znancem na posestvo prišla njihova stara mama, imela je nekaj čez osemdeset let. Prišla je preprosto za nekaj dni na obisk. Prišla je k svoji hčeri, da bi videla, česa neki sta se z možem domislila. Potem je zaprosila, da bi ostala. In je ostala. Večkrat je dolgo sedela na klopici, včasih hodila po gozdičku na posestvu, nekoč pa je rekla hčeri in zetu: “Ko umrem, me prosim ne nosita na pokopališče, pokopljita me tukaj.” V tem je pokazala kraj, ki ga je sama izbrala. Ko je ta stara ženica umrla, sta hči in zet izpolnila njeno prošnjo. Kaj se bo zgodilo z Dušo te stare ženice, če ji ni uspelo na tem posestvu ničesar posaditi?«

»Njena Duša bo ostala na rodovnem posestvu, tudi če je samo sedela na klopici. Sama si je zaželela, da bi bila tam pokopana, torej je pred smrtjo razmišljala o tem, pa tudi njeni sorodniki bodo prihajali tja, kjer je umrla, pogosteje kot na pokopališče in pogosteje mislili nanjo.

Človeka ne bi smeli pokopati na rodovnem posestvu proti njegovi volji, tudi če je tam kaj počel. Če se to zgodi, ga je treba prositi odpuščanja, priti na kraj, kjer je pokopan, mu miselno razložiti, zakaj se je to zgodilo, in ga prositi za pomoč.«

»Da, Anastasija, zanimiva situacija. Pa so prej ljudje to vedeli in razumeli?«

»Seveda so vedeli, Vladimir. Celo v nedavni preteklosti so mnogi ljudje imeli rodovne grobnice, saj to veš. V bolj zgodnjem obdobju pa pokopališča sploh niso obstajala, pojavila so se takrat, ko so se pojavili ljudje, ki so bili povsem brez rodovne zemlje: obrtniki v mestih, posli[1], razni služabniki, najemniški vojaki. Ko so umrli, jih je bilo treba pokopati, zato so trupla teh ljudi brez sorodnikov odvažali in jih metali v jame, kamor so metali tudi bolne živali, ali pa so jih pokopavali v skupinske jame. Malo kasneje, ko so mesta zrasla in je v njih živelo veliko različnih družin, med drugim tudi premožnih, so se začela pojavljati pokopališča. Premožni ljudje so kupovali majhne parcele zemlje, na katerih so pokopavali svoje umrle sorodnike, v bližnji okolici pa so enako ravnali tudi drugi. Posledično so se začela pokopališča deliti na – v današnjem jeziku – elitna, srednje elitna in navadna, za služinčad.«

odlomek iz knjige Anasta, X. knjiga Zveneče cedre Rusije

[1] Najete osebe na večjem posestvu, graščini za pomoč pri delu, strežbi (SSKJ).

 

 

Nazaj

Z resnico srca do svetlobe sveta

Izvedba spletne strani kABI d.o.o.
idejna zasnova HeC
2011