Žarek tedna

"Življenje pride k tistim, ki tvegajo." Osho

Jelka kot božično in novoletno drevo

Ponedeljek, 24. december 2018

zapis Marie Ane Kolman, odlomek iz nove knjige v nastajanju Drevesa 2. del

Iz davnine so se ohranila znanja o posebnem energijskem delovanju dreves, ki so jih naši predniki znali uporabljati v dobro svojega zdravja in počutja. Miti in legende s svojo simboliko poleg ohranjenega ustnega izročila in običajev izhajajo prav iz  izkustva ljudstev, ki so si moč dreves razlagali kot delovanje gozdnih duhov in božanstev. Z drevesi povezani običaji so tako postali del obredja in tudi vsakdanjega življenja. Nekateri so se ohranili vse do danes, pri čemer se je njihov pomen skozi zgodovino pogosto oddaljil od izvornega pomena in z ideološkim preoblikovanjem  dobil drugačno sporočilnost. Značilen primer spremenjene simbolike je prav jelka, ki kot božično in novoletno drevesce sicer daje slutiti o nekem globljem in skrivnostnem pomenu, vendar jo je ideološki vpliv odtujil od njenega izvornega pomena in moči. V  Encyclopedii Britannici  je zapisano:  »Čaščenje drevesa je bilo med poganskimi Evropejci nekaj običajnega in se je ohranilo tudi po tem, ko so se spreobrnili h krščanstvu. Ohranilo se je v različnih ritualih in običajih, med drugim tudi v običaju, da se med zimskimi prazniki postavlja božično drevo pred vhodom v hišo ali vanjo«.

Prav ta starodavni običaj se navezuje na simboliko, ki jo ima jelka v slovanski mitologiji kot zaščitnica pred slabim: simbolizira pogum, dostojanstvo, zvestobo, dolgoživost in se navezuje na idejo o večnem življenju. Verjetno sta prav oblika jelke, ki se bolj kot katero koli drugo drevo odločno vzpenja proti nebu, soncu in zvezdam, in njena simbolika razlog, da je postala tudi božično in novoletno drevo.

V slovanski mitologiji ima jelka  značaj zaščitnice pred vsem slabim. V Rusiji  svatbene povorke  ponekod še danes okrašujejo z jelkami iz testa. V Ukrajini so nekoč v noči Ivana Kupala ob poletnem sončnem obratu  jelkine veje zatikali pred vrata in  pod ostrešje, kar naj bi dom obvarovalo pred zlom. Poljaki so pri prvi molži mleko precejali skozi jelkine vejice, da se ne bi pokvarilo. V Belorusiji so pri gradnji hiše jelkine veje polagali pod vse štiri hišne vogale, da bi jo zaščitili pred strelo, ali pa dajali v ostrešje in stene, da bi hišo zaščitili pred vetrom.

Jelka pa ni bila povezana le z idejo o življenju, ampak tudi s predstavami o smrti in  se je pogosto uporabljala pri pogrebnem obredju. Staroverci so na primer ljudi pokopavali pod korenine velike jelke, obešence pa med dvema jelkama. Tudi v srbskih epskih pesnitvah se omenjajo pokopi pod jelko.  Pri zahodnih Slovanih so bili venci in girlande iz jelkinih vej okras grobov.  Na grob mlade ženske ali moškega so namestili posekano jelko ali zasadili mlado jelko. Jelke so sadili na pokopališčih v prepričanju, bodo telesa pokojnikov zaščitile pred razpadanjem in gnitjem.

Pri južnih Slovanih se je ohranilo prepričanje, da jelka, ki raste tik ob domu, ne prinaša sreče, saj naj bi se v teh domovih ne  rojevali otroci, ker naj bi ženske postale jalove ali jelove. 

V Rusiji se je verovanje o magični moči jelk ohranilo v legendah in se odražalo tudi v navadi, da so čudodelne svete ikone postavljali na mestih, kjer rastejo jelke. Ponekod se je do danes ohranil običaj, da na dvorišču obesijo jelkino vejo, ker naj bi v njej domoval domovoj ali zaščitnik doma.

Nekoč so verjeli, da se otroci gozdnih duhov zibajo v zibelkah na jelkinih in smrekovih vejah, da na jelki spijo otroci rusalk, pod jelko pa črti vodijo ugrabljene poredne otroke, v gozdu izgubljene otroke pa gozdni škrati polagajo spat v zavetje jelke. 

Jelka je sveto drevo Germanov, ki so jo častili kot utelešenje gozdnega duha in izrecno prepovedovali sečnjo jelk. Tudi Kelti so jelko spoštovali kot sveto drevo, v katerem naj bi bivalo gozdno božanstvo. Druidi so jelko slavili 23. decembra, ker se je po njihovem verovanju na ta dan rodilo božansko dete ali duh plodnosti. Na dan zimskega sončnega obrata so se zato zbrali v gozdu pod najmogočnejšo jelko in ji prinašali darila, da bi razveselili duha gozda in dobili njegov blagoslov za sledeče leto. Zaradi večno zelenih vej so jelko imenovali tudi drevo življenja. 

V staroirski abecedi »breza-jerebika-jesen«  (Beth-luis-nion)  ima vseh 13 soglasnikov ime po drevesih, vsak glas pa ustreza določenemu letnemu času: jesenskemu enakonočju O  (košeničica, lat. Genista); poletnemu sončnemu obratu U (vresje, lat. Callúna vulgáris); jesenskemu enakonočju E (topol, lat. Pópulus ); zimskemu sončnemu obratu pa A (jelka, Lat. Abies ali palma, lat. Arecales kot drevesi rojstva) in  I (tisa, lat.Taxus kot drevo smrti).   Takšen značaj in časovno koledarsko zaporedje dreves je znano tudi v grških in latinskih mitih, pa tudi v sakralni tradiciji Evrope.  

Ena izmed legend pripoveduje o priklicevanju dežja v svetem jelkinem gaju v mestu Tartu v Estoniji.  Ko je suša ogrožala pridelke, so trije moški splezali na visoke jelke v tem svetem gaju. Prvi je s kladivom tolkel po posodi ali malem sodčku, da bi priklical grom. Drugi je oponašaje blisk iz gorečega polena trosil iskre. Tretji pa je s pomočjo povezanih jelkinih vej vse naokrog škropil vodo iz vedra.   

Ruski akademik, lingvist in filolog Vladimir Nikolajevič Taporov (1928-2005), avtor »teorije osnovnega mita«, poudarja, da se najstarejši arhetipi, sledljivi iz paleolitika, nanašajo na strukturiranje sveta kot svetovnega drevesa. Zato kult čaščenja drevesa najdemo v vseh kulturah. Odvisno od geografskih in klimatskih pogojev ter lokalnih tradicij lahko postanejo predmet čaščenja različna drevesa, vedno pa so to drevesa, ki so močno povezana z kozmološkimi in mitološkimi predstavami ljudstev ter imajo pomembno vlogo v njihovem življenju. 

Po mitoloških predstavah altajskih narodov raste v središču zemlje, tam kjer je njen popek, velika jelka, katere vrh sega do domovanja vrhovnega boga Ulgena. Kot svetovno ali kozmično drevo, ki sega do neba oz. domovanja bogov, se pri avtohtonih sibirskih narodih pojavljajo tri drevesa: cedra, jelka in breza. Značaj svetovnega (ali drevesa sveta) ali kozmičnega drevesa je imela jelka tudi pri starih Grkih. Bila je tudi simbol upanja in večnega življenja. Jelkin storž je bil v stari Grčiji simbol življenjskega ognja, začetka, zdravja, pa tudi falusa in kozlonogega Pana, ki so ga upodabljali z vencem iz jelkinih vej.  Kot simbol ognja, predvsem nebesnega, se pojavlja tudi sama jelka, verjetno zaradi podobnosti njene oblike s plamenom.  

V Ovidovih Metamorfozah se motiv jelke  pojavlja  v mitu o nepremagljivem in neranljivem Keneju, ki je bil v bitki med Lapidi in Kentauri  premagan tako, da so ga Kentauri z jelkinimi hlodi zabili v zemljo. Neka legenda pa navaja, da je Kenej postal prevzeten in objesten: na trgu je postavil kopje (mlaj) in zahteval od ljudstva, te temu kopju prinašajo žrtvena darila in ga častijo kot boga, druge bogove pa zapostavljajo. To je tako zelo ujezilo Zevsa, da je na Keneja naščual Kentaure, ki so ga ubili. Kopje je bilo verjetno majsko drevo, ki so ga postavljali v čast boginje meseca Kenide ali Elate, kateri je posvečena jelka. Tradicija postavljanja mlajev se je ohranila po vsem področju grško – rimskega vpliva in se skozi zgodovino spreminjala glede na ideološko in versko naravnanost. Mlaj se je v preteklosti na Slovenskem postavljal sprva ob praznovanju meseca maja ali mlaja in v čast staroverske boginje matere Zemlje Maje, ki jo je s prihodom krščanstva zamenjala Marija.  Kasneje so tradicijo postavljanja majskih dreves prenesli v cerkvene in posvetne praznike. Ponekod na Bizeljskem se je še do prejšnjega stoletja ohranil običaj, da so pred hišo vaške lepotice fantje postavili mlaj iz jelke, ki naj bi s svojo vitkostjo, eleganco in lepoto simbolizirala lepoto dekleta, obenem pa izražala spoštovanje do njene družine.  

Svečeniki frigijskega božanstva vegetacije Atisa, spremljevalca boginje zemlje in vse narave Kibele, so se imenovali  dendrofori ali nosilci dreves. Vsako leto so izbrali jelko ali smreko  v svetem gaju in jo slovesno odnesli v svetišče kot utelešenega boga. Med obveznosti dendroforov je bilo tudi okraševanje dreves pri žrtvovanjih. Možno je, da je tradicija okraševanja novoletnega in božičnega drevesa prišla od tod. Po eni izmed grških legend naj bi Kibela umirajočega ranjenega Atisa spremenila v zimzeleno jelko. 

V grški mitologiji je jelka povezana tudi z nimfo Pitis in božanstvom Panom, zaščitnikom pastirjev, čred, lovcev, polj, gozdov  in narave na sploh.   Pan je bil sin boga Hermesa in nimfe Driope. Rodil se je s kozjima nogama, rogat in bradat. Izgled nenavadnega otroka je tako preplašil mater, da je v silnem strahu zbežala in pustila otroka očetu. Zato se tak silen in neobvladljiv strah imenuje paničen strah, od tod izvira tudi ime panika za psihološko motnjo.  Oče je sina zavil v zajčjo kožo in ga odnesel s seboj na Olimp. Ponosno ga je pokazal bogovom, ki pa so se nesrečnemu otroku posmehovali, zato je ta nekega dne pobegnil z Olimpa v arkadijske gozdove.  Živel je veselo, brezskrbno življenje, igral na frulo, se družil s satiri in nimfami, z Dionizom in Apolonom ter čuval črede. Zaljubil se je v nimfo  Pitis, ki se je na begu pred njim spremenila v jelko. V spomin na ljubljeno  si je Pan svojo rogato glavo okrasil z jelkinimi vejami.

Motiv jelke se pojavlja tudi v krščanskih legendah. Ena izmed legend pripoveduje o revnem drvarju, ki je v noči pred Božičem v gozdu našel izgubljenega otroka, ga odpeljal v svojo kočo, ter ga ogrel in nahranil.  Zjutraj je otrok izginil, presenečeni drvar pa je pred vhodom v svojo kočo našel čudovito jelkino drevo z bleščečimi vejami.  Izgubljeni otrok je bil po tej legendi sam Kristus, ki je v znak hvaležnosti drvarju za njegovo  dobroto poklonil jelko. Od takrat naj bi  jelke postale božično drevo.

Iz časa, ko se je krščanstvo še borilo za svojo prevlado v Evropi, izvira tudi legenda o Svetem Bonifaciju, ki je živel v 7. stoletju v Nemčiji. Da bi izkoreninil poganstvo, je posekal hrast – sveto drevo vrhovnega germanskega božanstva Thora. Iz korenin podrtega hrasta pa je čudežno zrasla mlada jelka, ki jo je Bonifacij oklical za simbol krščanske vere, češ da se je izpolnila neka stara prerokba, po kateri bo krščanska jelka rasla iz podrtega hrasta poganstva.  

Še danes ni znano,  kdo je prvi okrasil božično jelko. Po eni razlagi naj bi bil to  Martin Luther, po drugi pa pripadniki  esnafov ali cehovskih združenj  baltskih dežel. Tradicijo okraševanja dreves ob nastopu božiča naj bi po prvi razlagi pričel Martin Luter. Legenda pravi, da se je nekega božičnega večera sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je pogled na zasnežene mlade jelke popolnoma prevzel s svojo lepoto. Veje, ki so bile pokrite s snegom, so se čarobno svetlikale v mesečini. V navdušenju je posekal jelko, jo odnesel domov in postavil v sobo,  da bi to čudovito doživetje lahko delil s svojimi otroki. Nato pa  je jelko še okrasil s svečami, kar naj bi simboliziralo zvezdno nebo in božansko luč.   

Po drugi razlagi naj bi tradicija okraševanja jelk izvirala iz Litve, Latvije in Estonije, kjer so se naselili nemški tevtonski vitezi in v srednjem veku ustanovili močna trgovska cehovska združenja, imenovana tudi esnafi. Tevtonski vitezi naj bi v svojih hišah okraševali božične jelke, običaj pa se je kasneje prenesel tudi na mestne trge. Okrog okrašenih jelk so se zbirali mladi, prepevali in se veselili, zadnji dan svečanosti pa so jelke zažgali.  

Latvija in njena baltska soseda Estonija sta leta 2010 pričeli pravo »vojno za božično drevo«. Župan latvijske Rige je namreč od župana Talina v Estoniji dobil voščilo ob praznovanju 500. obletnice božičnega drevesa v Rigi, s pripisom, da pa Talin praznuje že 569. obletnico prvega božičnega drevesa. Estonci vztrajajo,  da so prvo božično drevesce na svetu postavili pred talinsko mestno hišo l. 1441 v sklopu zimskega rituala, kjer so trgovci in mlade samske ženske plesali okoli drevesa in ga pozneje zažgali. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev prvo božično drevo pravzaprav sploh ni bilo klasično zimzeleno, kot ga poznamo danes. Leta 1510 je skupina trgovcev zgradila piramidasto leseno drevo, okrašeno s posušenimi cvetovi, sadjem, zelenjavo in slamnatimi lutkami. Drevo naj bi nosili  okoli središča mesta in ga potem zažgali kot simbol konca starega leta in začetek novega.

Petroglifi v Skandinaviji pričajo, da je bila tradicija okraševanja zimzelenih dreves na tem področju doma daleč pred krščanstvom. Čeprav nekateri zgodovinarji navajajo, da so prvo božično drevo postavili pred neko pekarno v nemškem Freiburgu l. 1419 in ga okrasili s slaščicami in oreški, prve dokumentirane navedbe govorijo o tem, da tradicija izvira s področja baltskih dežel, od koder se je od 16.stoletja širila po vsej Evropi.  

Nek star zapis iz l. 1539 poroča  o postavitvi božičnega drevesa v katedrali v Straßburgu. Leta 1730 so božična drevesa pričeli okraševati tudi s svečami. Prvo božično drevo v Berlinu je bilo postavljeno l.1785, na Dunaju pa šele l.1816. Postavila ga je Henriette von Nassau-Weiburg, soproga nadvojvode Karla Ludwiga von Österreich. V Anglijo je tradicijo okraševanja božične jelke prinesel nemški princ Albert, ki se je poročil z angleško kraljico Viktorijo in tako je kraljeva družina  l.1841 okrasila prvo božično jelko v Veliki Britaniji. V 18.stoletju so izseljenci božično jelko ponesli tudi v ZDA. Prvo božično drevo v Ameriki je l.1781 postavila Friderike Riedsel zu Lauterbach, žena generala Braunschweiger enot v Sorelu v Kanadi. Prva božična jelka pred Belo hišo je bila postavljena l. 1891. Božična jelka, ki jo vsako leto postavijo na  Trafalgar Square v Londonu, vedno prihaja iz Norveške in simbolizira spomin na skupni boj obeh držav proti nacistični Nemčiji. Božično drevo na Trgu Svetega Petra v Vatikanu pa tradicionalno pride vsako leto iz druge države.

Katoliška cerkev je bila sprva tako proti novoletnim kot tudi proti  božičnim drevesom, saj je menila, da imajo božične jaslice dovolj povedno simboliko za Božič. Verjetno je bil razlog cerkvenega nasprotovanja božičnim jelkam njena močna poganska simbolika, pa tudi gospodarska škoda, ki so jo povzročili ljudje s sekanjem mladij jelk v gozdovih, ki so bili večinoma v lasti cerkve.   

Ko so Rusi l.988 v času velikega kneza Vladimira sprejeli krščansko vero, so pričeli slaviti Novo leto po julijanskem koledarju. Novo leto se je pričelo 1.marca, ko se sneg topi in narava znova oživlja.  Medtem ko je Peter Veliki pod nemškim vplivom zahteval praznovanje Novega leta na evropejski način, je Evropa z julijanskega prešla na gregorijanski koledar. Današnje Novo leto se v Rusiji slavi od l.1699 po ukazu carja Petra Velikega. Do takrat so Rusi kot novo leto slavili t.i. koliade, kar je slovansko ime za božični večer, praznik Kristusovega rojstva in časa do svetih treh kraljev. Po carskem ukazu je bilo potrebno na božični dan narediti okraske z borovih, jelkinih ali brinovih vej.  Ljudstvo običaja okraševanja božične jelke ni sprejelo vse do revolucije, saj so jelko po slovanskem mitološkem izročilu povezovali s svetom mrtvih. Zimski solsticij je bil čas, ko je staro leto umiralo in se je rojevalo novo leto. V prenesenem pomenu se je ta novi čas prenesel tudi v proletarsko kulturo in  okrašena jelka je bila šele takrat  sprejeta tudi med ljudstvom – bodisi kot božična ali kot novoletna. 

Sinoda ruske pravoslavne cerkve je l.1916 nemški običaj okraševanja novoletne jelke prepovedala. Leto dni kasneje je izbruhnila revolucija in na oblast so prišli boljševiki, ki so se kot ateisti na vse načine borili proti cerkvi. Edino, v čemer so se s cerkvijo strinjali, je bila prepoved okrašene jelke. Cerkev je prepovedala  novoletno jelko  kot običaj sovražnih boljševikov, boljševiki pa so prepovedali božično jelko kot običaj osovražene cerkve.     Okraševanje jelke je bilo v Rusiji dovoljeno šele l.1928, s tem da je v času SZ vrhove novoletnih jelk namesto betlehemske zvezde krasila peterokraka zvezda.    

Medtem ko se je danes uveljavilo ime božična jelka ali božično drevo (Weihnachtsbaum, Christbaum, Tannenbaum), se ponekod na Bavarskem, Pfalzu, Würtenbergu in Hamburgu ohranja tudi ime rajsko drevo (Paradiesgarten, Garden of Eden), ki ga okrašujejo z rdečimi jabolki. Običaj okrasitve drevesa s sadjem in cvetjem je povezan s prepričanjem o obstoju rajskega vrta in praznovanjem praznika Adama in Eve, ki ga nekateri zahodni kristjani še danes praznujejo 24.12.

Praznovanje novega leta je zagotovo najstarejši praznik, ki ga praznujejo ljudje po vsem svetu, vsak v skladu s svojo kulturo in tradicijo. Le simbolika je pri vseh enaka – gre za nov krog, novo življenje, novo rojstvo, ponovno rojstvo sonca in seveda rojstvo bogov. Novo leto se sicer praznuje na različne datume. Praznovanje Novega leta na dan 1.januar je l. 46. pred n.št. uvedel rimski cesar Julij Cezar. Ta dan je bil posvečen bogu vrat in prehodov, začetka in konca  Janusu, bogu z dvema obrazoma – enim obrnjenim naprej in drugim obrnjenim nazaj. Ne glede na datum praznovanja Novega leta, jelka ostaja s svojo simboliko tako božično kot novoletno drevo. Kot simbol večnega življenja pričenja nov krog, novo rojstvo Sonca, rojstvo boga ali njegovega sina in nenazadnje tudi upanja na novo dobro leto. Zato so bile nekdaj jelke okrašene s hrano v znak zahvalnosti in kot daritev duhovom in bogovom, da bi ljudem v novem letu naklonili srečo, zdravje in blaginjo.

Zakaj je novoletno in božično drevesce prav jelka? Verjetno je glavni vzrok njena zimzelenost in s tem povezana mitološka simbolika večnega ali vedno znova rojevajočega se življenja. Iz ljudske izkušnje je znan jelkin blagodejni vpliv na človekovo zdravje in počutje skozi vse leto, predvsem pa v zimskih mesecih, ko ljudem primanjkuje energije.  Ljudem je bilo od nekdaj znano, da jelka odpravlja bolečine, pomirja in bistri um. Zato se je v ljudskem zdravilstvu dolgo ohranil običaj polaganja jelkinih vej pod vzglavje ali posteljo. Jelka tudi pomaga obvladovati čustva, vonj zažganih posušenih jelkinih vej pa je odlično sredstvo za energijsko čiščenje dóma od negativnih energij. Malokdo ve, kako močno zdravilno delovanje imajo tudi jelkini storžki. Čim več jih imamo v svojem domu, tem bolj čist in zdrav je zrak. Smiselno je, da si jih naberemo za zimo, s tem, da nikoli ne trgamo storžkov z drevesa, ampak poberemo odpadle. Če jelkin storž za nekaj minut podržimo med dlanmi, naj bi odpravili vso negativno energijo, ki se je nabrala v telesu. Priporoča se, da jih namestimo na obolele dele telesa, saj lahko odpravijo bolečino in pospešijo celjenje. Če jelke zasadimo ob robu posestva, bodo delovale kot zaščitni pas in onemogočale vdor negativnih vplivov okolja. Sprehod skozi jelkin gozd pa odpravlja stres,  slabo razpoloženje, žalost in depresijo. Če se s hrbtom za nekaj minut  naslonimo na jelko, slabo razpoloženje in mračne misli kar naenkrat izginejo.

Letos bodo na naši novoletni jelki kot okraski le jelkini storžki. Z vnukom Thorom in vnukinjo Ajdo jih bomo pobarvali z mavričnimi barvami in si pri tem močno zaželeli, da  preko mavričnega mostu z jelkino pomočjo varno hodimo po poteh svojega življenjskega poslanstva. 

Maria Ana Kolman

18.12.2016

Knjige Marie Ane Kolman so vam na voljo tudi pri nas, klik na povezavo

Nazaj

Z resnico srca do svetlobe sveta

Izvedba spletne strani kABI d.o.o.
idejna zasnova HeC
2011

Naša spletna stran uporablja piškotke, ki se naložijo na vaš računalnik. Ali se za boljše delovanje strani strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

Žarek, Svetovanje, naravno zdravljenje in založništvo, Helena Cesar s.p.